Astma

AstmaPoznamo različne avtoimunske bolezni, ki prizadenejo naš dihalni sistem na način, da zožijo dihalne poti. Med njimi je astma ena izmed najpogostejših tovrstnih bolezni. Dihalne poti so pri bolnikih z astmo izjemno občutljive – v določenih situacijah pride do vnetne reakcije ter posledične zožitve dihalnih poti in zadebelitve sluznice, zaradi česar se premer dihalnih poti še dodatno zmanjša. To privede do občutka dušenja in do drugih značilnih simptomov astme. Delimo jo na alergijsko in nealergijsko (intrinzično). Pri intrinzični astmi povzročitelj ni znan, medtem ko alergijsko obliko povzročajo točno določeni alergeni. Največji dejavnik tveganja za alergijsko astmo je prisotnost atopije – alergijske preobčutljivosti (v precej primerih je podedovana), ki se lahko razvije v astmo.

Astma se kot bolezen pojavlja zelo pogosto, saj naj bi po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije za to boleznijo bolehalo 5% svetovnega prebivalstva. Bolezen se pojavlja v vseh življenjskih obdobjih, vendar se jih največ odkrije že pred 10. letom starosti. To velja predvsem za tako imenovano atopijsko oz. otroško astmo. Druga vrsta je intrinzična astma in se večinoma pojavlja v odrasli dobi. V otroštvu so bolj prizadeti fantje, vendar v odrasli dobi razlika v pogostosti med spoloma izgine.

Astma poteka v napadih. Le-ti lahko trajajo nekaj minut, pa tudi par ur. V času napada pride do občutka napora pri dihanju (dispneje), kašljanja in piskanja. Če je v dihalih poleg astme prisotna še okužba dihal, če vdihujemo točno določene alergene, če dihamo zelo mrzel ali topel zrak lahko pride do hudega dušenja. Med posameznimi epizodami napadov so bolniki brez simptomov.

Do napadov astme lahko pride tudi pri telesni obremenitvi, pri bolnicah pa se bolezen pogosto poslabša pred menstruacijo. Astmo lahko poslabšajo tudi zdravila, predvsem aspirin. Med ostale dejavnike, ki lahko povzročijo astmo spadajo tudi onesnažen zrak v okolju, bolezenske obremenitve na delovnem mestu, okužbe in čustveni stres.

 

Oblike astme

Astmo lahko razdelimo na alergijsko in na nealergijsko (intrinzično). Za slednjo je značilno, da ni znanega natančnega povzročitelja. Predvideva se, da bi lahko med možnimi povzročitelji bili virusi ali proti tkivu pljuč usmerjena protitelesa. Za alergijsko astmo je značilno, da jo povzročijo ali poslabšajo točno določeni alergeni (snovi, ki povzročajo imunski odgovor in zdravemu telesu po navadi niso škodljive). Največji dejavnik tveganja za nastanek alergijske astme je predhodna atopija. To je alergijska hipersenzitivnost, ki prizadene tudi dele telesa, ki niso v direktnem kontaktu z alergenom. Za atopike je značilno, da imajo podedovano nagnjenost k različnim alergijskim boleznim, med katere spada tudi astma. Prognoza astme je v otroštvu zelo dobra. Pri 50% otrok, ki zbolijo za astmo, bolezen v odraslem obdobju izzveni. Vendar je astma lahko tudi izjemno nevarna, saj se bolnik ob hudem napadu lahko zaduši.

Razvoj bolezni alergijske astme poteka s pomočjo protiteles IgE. Ko bolnik vdihne alergen, začno posebne imunske celice mastociti pod vplivom protiteles IgE izločati številne vnetne posrednike, med katerimi je najpomembnejši histamin. Zaradi izločanja vnetnih mediatorjev pride do vnetne reakcije. Nastane oteklina sluznice dihal in zmanjšanje premera dihalnih poti. Če bolezni ne zdravimo dovolj energično, lahko pride do trajnih poškodb sluznice dihalnih poti.

 

Diagnoza astme

Ko se pojavijo simptomi astme, sta osnova za postavitev diagnoze dober opis simptomov in klinični pregled. Dokončna diagnoza se postavi na podlagi testov pljučne funkcije. Astmo potrjujemo tudi s posebnimi snovmi, s katerimi merimo odziv dihalnih poti na njihovo prisotnost.

 

Preventiva astme

Preventiva pri astmi je usmerjena predvsem k preprečevanju akutnih napadov. Ti se kažejo s kašljanjem, težkim dihanjem, piskanjem ter občutkom dušenja in tiščanja v prsih.

Za osebe z astmo je pomembno, da:

  • Poznajo sprožilce astmatičnih napadov. To so lahko razni alergeni (cvetni prah, pršice, mačja dlaka, itd.), virusne infekcije zgornjih dihal, telesni napor, cigaretni dim, stres, mrzel in/ali onesnažen zrak ter nekatera zdravila,
  • Dobro obvladajo pravilno tehniko jemanja inhalacijskih zdravil,
  • Obvladajo tehniko in si redno merijo največji pretok zraka v pljučih, s t.i. PEF metri. Na ta način lahko hitro prepoznajo bližajoči napad in temu primerno ukrepajo,
  • Imajo izdelan podroben načrt kako ukrepati v primeru akutnega napada, še preden poiščejo zdravniško pomoč.

 

Terapija astme

Terapija astme navadno vključuje izogibanje vsem znanim sprožilcem, ter uporabo enega ali več zdravil. Ker se bolezen spreminja s časom, je pomembno dobro spremljanje simptomov in nadzor dihalnih funkcij. Zato je potrebno dobro sodelovanje med pacientom in zdravnikom zaradi ustreznega prilagajanja zdravljenja.

Cilji terapije so predvsem zdravljenje kroničnega vnetja dihalnih poti ter preprečevanje in nadzor akutnih napadov.

Zato uporabljamo dve skupini zdravil:

Kratko delujoča zdravila, med katere sodijo bronhodilatatorji, ki se uporabljajo za takojšnje zdravljenje napadov. To so simptomatska zdravila. Jemljejo se po potrebi, ko oseba začuti prve znake težkega dihanja. Njihova naloga je širitev dihalne poti s sproščanjem mišic v dihalnih poteh. Sem sodijo kratko delujoči beta-2 agonisti, kot je salbutamol. Začetek delovanja nastopi je v nekaj minutah in traja 4 – 6 ur.

Zdravila za dolgotrajen nadzor, ki se jih jemlje redno vsak dan. To so protivnetna zdravila, kamor spadajo inhalacijski kortikosteroidi, ki predstavljajo začetno izbiro vsakega zdravljenja. Uporablja se jih lahko tudi v kombinaciji z dolgo delujočimi beta-2 agonisti in antilevkotrieni, itd., ko ne dosežemo želenega nadzora.

Pri osebah, ki imajo alergično astmo, pri kateri je krivec za napade znana preobčutljivost na določen alergen, si lahko pomagamo z:

Izogibanjem znanim alergenom, kar predstavlja najpomembnejši korak, ki ga posameznik lahko naredi za preprečevanje alergičnih reakcij in zmanjševanje astmatičnih napadov.

Imunoterapija, pri kateri vbrizgamo vedno večje količine odgovornega alergena pod kožo z namenom, da se imunski sistem nanj adaptira in zmanjša občutljivost imunskega sistema na ta alergen. S tem bi radi zmanjšali simptome astme, potrebo po zdravilih ter nevarnost resnih astmatičnih napadov v prihodnosti. Na začetku se dajejo injekcije enkrat ali tudi večkrat na teden, približno 30 tednov. Sčasoma se odmerke daje na vedno večje časovne intervale oziroma enkrat mesečno. Terapijo izvajamo 3 do 5 let, v nekaterih primerih lahko tudi dlje.Ž
Zdravila, kot so sistemski antihistaminiki. Jemlje se jih lahko vedno pri preobčutljivost na pršice in mačjo dlako ali samo v obdobjih največje izpostavljenosti, kot je na primer pomlad, pri tistih, ki so občutljivi na cvetni prah.

Zelo koristni ukrepi so tudi poklicno usmerjanje, ker bi lahko z izbiro napačnega poklica prihajali v stik z znanimi alergičnimi sprožilci, cepljenja proti gripi in pnevmokoku.