Multipla skleroza

Multipla-sklerozaMultipla skleroza je avtoimunska bolezen, kjer bolnikov obrambni sistem napade lastne možgane. Na različnih mestih v različnih časovnih obdobjih se pojavijo vnetna žarišča, ki povzročijo motnjo prevajanja živčnih signalov, zato pravimo, da gre pri tej bolezni za razsoj v prostoru in času, kar je bistvena značilnost multiple skleroze. Ko se vnetje umiri, ostanejo na mestu vnetnega žarišča brazgotine, iz česar izhaja ime skleroza.

Vzrok za multiplo sklerozo je posledica kombinacije okoljskih in genetskih dejavnikov. Čeprav bolezen ne ustreza definiciji dednih bolezni, se pri obeh enojajčnih dvojčkih pojavi v 30 odstotkih vseh primerov. Pomembno vlogo ima predvsem sistem HLA (humani levkocitni antigen) ter geni za interlevkine, signalne beljakovine, ki sodelujejo v imunskih procesih.

Jasen in enoten vzrok za nastanek multiple skleroze ni znan. Najverjetneje je bolezen posledica okoljskih in genetskih dejavnikov. Osumljeni okoljski dejavniki so številni. Razne teorije omenjajo infekcije z virusi, retrovirusi, spirohetami, klamidijami ter pomanjkanje vitamina D v otroštvu. Čeprav bolezen ni dedna, se pojavi bolezen še pri drugem enojajčnem dvojčku v 30%, če zboli najprej eden od obeh. Pomembno vlogo igra tudi sistem HLA (humani levkocitni antigen). To so genetsko določene beljakovine, ki vplivajo na imunski sistem. Novejše raziskave so pokazale tudi majhne variacije genov za IL2RA in IL7RA pri nekaterih bolnikih z multiplo sklerozo. To sta gena, ki sodelujeta pri tvorbi receptorjev za interlevkin 2 in interlevkin 7. Interlevkini so signalne beljakovine, ki sodelujejo v imunskih procesih. Če so njihova prijemališča, kjer delujejo (t.i. receptorji) spremenjena, pride do motnje v imunskem odzivu.

Bolezen prizadene 30 do 80 ljudi na 100.000 prebivalcev. Je najpogostejša v deželah severne Evrope, v Kanadi in severnih delih ZDA. Za multiplo sklerozo zbolijo praviloma belci. Ženske zbolijo dvakrat pogosteje od moških. Je bolezen zmernih klimatskih pasov. Proti ekvatorju pogostnost bolezni upada. Vzrok za to ni popolnoma jasen. Vpliv naj bi imela klima, sončna svetloba, prehrana, infekcije in genetski dejavniki. Okoljski dejavniki v otroštvu bi naj igrali pomembno vlogo za nastanek bolezni, ki se pojavi kasneje.

 

Nastanek in potek multiple skleroze

Bolezen ima lahko različen potek. Večinoma se simptomi in znaki bolezni pojavljajo v napadih (relapsih), nakar izzvenijo (remisija). Takšno pojavljanje imenujemo relapsno-remitentna oblika. Med napadi lahko simptomi izginejo popolnoma, čeprav trajne nevrološke težave pogosto ostanejo, ko bolezen napreduje. Pri redkih bolnikih se simptomi postopoma akumulirajo že od začetka bolezni. Govorimo o hujši progresivni obliki. Mnogo bolnikov začne z relapsno-remitentno obliko, nato pa preide sčasoma v napredujočo obliko. Tak potek imenujemo sekundarno-progresivna oblika.

Simptomi in znaki bolezni so zelo različni in se od pacienta do pacienta razlikujejo. Odvisni so od položaja vnetnega žarišča v možganih. Ob zagonu se pogosto pojavijo sledeče težave posamično ali v kombinaciji: motnja vida na enem očesu, dvojni vidi, motnja občutka v različnih predelih telesa, mišična slabost posameznih okončin ter nespretnost rok, motnje koordinacije gibov in ravnotežja, utrujenost ter težave z uriniranjem in odvajanjem blata. Ko zagon pojenja, lahko po nekaj tednih simptomi celo popolnoma izginejo, običajno pa ostane delna nevrološka prizadetost.

V skladu z imunološko razlago sprožijo vnetni proces v možganih aktivirani T limfociti. Vendar te celice vstopijo v možgane šele ko je poškodovana krvno-možganska pregrada. Vzrok za poškodbo pregrade je lahko virusna infekcija. Ko vstopijo T limfociti v možgane, pri bolniku ne prepoznajo lastnega mielina, zato ga napadejo. Sproži se imunski proces, ki pritegne še druge vnetne celice in aktivira dodatne mediatorje vnetja kot so citokini in metaloproteinaze, kar dodatno poškoduje krvno-možgansko pregrado. Sklene se začaran krog, vendar se vnetje sčasoma le umiri. Kljub temu ostane brazgotin v tkivu. Sledi faza reparacije in ponovne mielinizacije aksonov, ki pa ne doseže prvotnega stanja. Tudi nekateri aksoni so trajno poškodovani. Simptomi in znaki so tako posledica akumulacije in položaja takšnih poškodb v možganih in hrbtenjači.

 

Diagnoza multiple skleroze

Diagnozo postavimo na osnovi diagnostičnih kriterijev. Sedaj so v uporabi McDonaldovi kriteriji, ki upoštevajo ob kliničnih podatkih (število zagonov in število nevroloških izpadov) tudi število žarišč, ki jih pokaže magnetna resonanca možganov in hrbtenjače. V osnovi gre še vedno za ugotavljanje poteka bolezni »v času in prostoru«.

 

Preventiva in terapija proti multipli sklerozi

Multiple skleroze zaenkrat še ne znamo pozdraviti ali preprečiti. Lahko pa vplivamo na napredovanje bolezni in zmanjšanje števila zagonov. Splošno pravilo pri tej bolezni je, da se moramo izogibati prevelikim fizičnim in psihičnim naporom, predvsem pa stanjem, ki lahko razdražijo naš imunski sistem. Tukaj gre predvsem za izogibanje prehladnim obolenjem, saj lahko okužbe sprožijo zagon bolezni.

Raziskave so pokazale, da cepljenje proti virusu gripe ne škoduje, oziroma ne povzroča novih zagonov bolezni. Hrana mora biti raznovrstna, predvsem naj vsebuje dovolj vitaminov, ki jih lahko po potrebi tudi dodajamo. Visoka temperatura, na primer v savni ali kopanje v vroči vodi, lahko prehodno poslabša simptome, zato zadrževanje na vročini odsvetujemo. Koristi tudi veliko gibanja in vzdrževanje fizične kondicije, saj je utrujenost pomemben simptom bolezni.

 

Uporaba zdravil

Nenadna poslabšanja ali zagone zdravimo s kortikosteroidi, ki zagone bolezni hitreje umirijo. Obenem želimo nove zagone in napredovanje bolezni tudi preprečiti. V zadnjih letih uporabljamo v ta namen biološka zdravila, ki zavirajo in umirjajo imunski sistem. To so predvsem interferoni-beta in glatiramer acetat. Novejše in zelo potentno zdravilo je natalizumab. Zdravilo preprečuje vnetnim celicam prehod iz krvi v možgane, kjer delajo okvare značilne za multiplo sklerozo. Natalizumab se uporablja za hitro napredujoče primere, ko intreferoni niso dovolj učinkoviti. Številna nova zdravila so že na pohodu in so v zadnji fazi kliničnega preizkušanja