Rak dojke

Rak dojkePri raku dojke se začnejo celice, ki sestavljajo dojko, nenadzorovano in nenormalno hitro deliti. Rakasto spremenjene celice lahko potujejo do drugih delov telesa, se naselijo in tam rastejo dalje – temu rečemo, da metastazirajo. Rak dojke je sicer najpogostejši rak žensk v razvitem svetu, kjer vsako leto zboli okoli 0,1 odstotka žensk.

Poznamo več dejavnikov, ki doprinesejo oz. povečujejo tveganje za pojav te oblike raka: dolgo obdobje med pričetkom in prenehanjem menstruacije, višja starost pri prvi nosečnosti, debelost, prehrana z veliko vsebnostjo maščob, uporaba oralnih kontracepcijskih sredstev in družinska obremenjenost. Ugotovili so, da se rak dojke med bližnjimi sorodnicami pojavlja veliko pogosteje, kot med naključnimi osebami, kjer gre predvsem za spremembe na genih BRCA1 in BRCA2.

Rak dojke je najpogostejši rak žensk v razvitem svetu, kjer vsako leto zboli okoli 100 od 100.000 žensk. Ocene kažejo, da bo v prihodnosti vsaka 9 ženska dobila raka na dojki. Najbolj so ogrožene ženske belke po 35 letu starosti. Pri ostalih rasah je obolevnost nižja. Najnižja je obolevnost v jugovzhodni Aziji in v Afriki. Raka na dojki lahko dobijo celo moški, vendar je bolezen pri moških kar 100 krat redkejša kot pri ženskah.

Pri raku dojke se začnejo celice, ki sestavljajo dojko nenormalno hitro deliti. Te rakasto spremenjene celice lahko potujejo do drugih delov telesa, se naselijo in rastejo dalje: temu rečemo, da metastazirajo.

Vzroki nastanka

Zakaj pride do raka dojke ni popolnoma pojasnjeno. Znani so nekateri dejavniki tveganja, ki lahko vplivajo na razvoj tega raka. To je predvsem dolgo obdobje med pričetkom menstruacije (menarho) in prenehanjem menstruacije (menopavzo), višja starost pri prvi nosečnosti, debelost in dieta z veliko vsebnostjo maščob. Tudi oralni kontraceptivi povečujejo možnost za nastanek raka.

Posebno poglavje pri dejavnikih tveganja ima družinska obremenjenost. Ugotovili so, da se rak dojke med bližnjimi sorodnicami pojavlja veliko pogosteje, kot med naključnimi osebami. Več kot je v družini sorodnic ali sorodnikov z rakom na dojki, večja je možnost za razvoj raka. V primeru družinske obremenjenosti gre za spremembe na genih BRCA1 in BRCA2. BRCA geni ščitijo celice dojke pred razvojem raka. Če so ti geni poškodovani, te zaščite več ni in pride do razvoja rakave bolezni.

Odkrivanje bolezni

Najpogostejši znak raka na dojki je zatrdlina v dojki. Velika večina zatrdlin je sicer nedolžnih, vendar naj te spremembe oceni zdravnik. Ostali simptomi raka na dojki so lahko še čist ali krvav izcedek iz bradavice, ugreznitev ali zategovanje bradavice v različne smeri, spremembe v obliki in velikosti dojke, sploščevanje kože na dojki, sprememba barve kože na dojki v barvo pomaranče.

Najpomembnejša diagnostična dejavnost, ki bi jo morala izvajati vsaka ženska je redno samopregledovanje prsi za morebitnimi tipljivimi spremembami v dojki. Le s hitrim in pravočasnim odkrivanjem sprememb lahko odkrijemo raka v zgodnjih fazah, ko je možno še zelo uspešno zdravljenje. Zdravniki raka na dojki odkrivajo z različnimi preiskavami. Najboljša in daleč najpogosteje uporabljena je mamografija ali rentgensko slikanje dojke. Žal mamografi niso popolni. Tako se lahko zgodi, da rak zamenjamo za spremembo, ki se kasneje izkaže za nedolžno, ali še huje, da spregledamo skrito bolezen. Poleg mamografije je možen pregled z magnetnim resonančnim slikanjem (MRI), CT in ultrazvočni pregled dojke.

Preiskava, ki se opravi obvezno pri diagnostiki dojke je biopsija bolezensko spremenjenega tkiva. Pri tem postopku zdravnik z iglo odvzame košček tkiva za pregled pod mikroskopom. S pomočjo biopsije se določa malignost raka, kar pomaga pri odločanju o nadaljnjem zdravljenju.

Preventiva proti raku dojke

Pri rakastih obolenjih se poskušamo izogniti predvsem dejavnikom tveganja, ki povečujejo možnost nastanka rakastega obolenja:

  • Omejite vnos alkohola – obstaja povezava med uživanjem alkohola (ne glede na vrsto, ali je to pivo, vino ali žgana pijača) in pojavom rakom na dojki. Ženske naj ne bi spile več kot kozarec na dan, še bolje pa je popolnoma omejiti uživanje alkoholnih pijač.
  • Vzdrževanje normalne telesne teže – estrogen, hormon, katerega povišane količine so povezane z rakom na dojki, se tvori tudi v maščobnem tkivu. Povezava med povečano telesno težo in rakom na dojki je največja predvsem v menopavzi. Med preventivo sodijo vsi ukrepi, ki pomagajo vzdrževati normalno telesno težo, kot so redna fizična aktivnost (vsaj 30 min na dan večino dni v tednu), primerna prehrana, ki vsebuje malo maščob in veliko vlaknin (sadje, zelenjava in žitarice). Priporočljiva je tudi uporaba olivnega olja, ki naj bi zaviral delovanje onkogenov, ki vplivajo na nastanek raka na dojki.
  • Izogibanje dolgotrajni hormonski terapiji v menopavzi – raziskave so pokazale povečano tveganje za nastanek raka pri uporabi kombinacije estrogena in progesterona v obdobju daljšem od 5 let. Tveganje pa se močno zniža po prekinitvi terapije. Enako velja za hormonsko terapijo po 60. letu starosti.
  • Aspirin – raziskave so pokazale ugoden učinek Aspirina na tveganje za nastanka raka na dojki. Žal so odmerki, ki so za to potrebni višji kot pri preventivi srčno žilnih bolezni. To pomeni večjo nevarnost stranskih učinkov Aspirina, kot so na primer razjede na želodcu.
  • Izogibajte se pesticidom – organokloridi, skupina pesticidov, med katere sodi tudi prepovedan DDT, se lahko vežejo na iste receptorje kot estrogen.

Pri ženskah, ki imajo močno povečano tveganje za raka na dojki (mati ali hči z rakom na dojki, pozitivne biopsije, itd.) pa pridejo v poštev še:

  • Kemopreventiva - uporaba zdravil iz skupine selektivnih modulatorjev estrogenskega receptorja. Tamoksifen se uporablja pri ženskah nad 35. letom starosti z močno povečanim tveganjem za nastanek raka v naslednjih 5 letih (za izračun se uporablja t.i. Gail model), Z njim dosežemo znižanje tveganja za tretjino za neinvazivno obliko raka in za polovico za invazivno obliko raka. Raloksifen se uporablja pri ženskah s povečanim tveganjem v menopavzi.
  • Radikalna kirurgija – lahko se odstrani eno ali obe dojki (radikalna mastektomija). Ta oblika posega pride v poštev pri ženskah, ki so že imele raka na eni dojki, imajo pozitivno družinsko zgodovino, pozitivno genetsko testiranje ali jim je zdravnik odkril zgodnjo obliko raka dojke. Drug poseg je radikalna ooforektomija pri kateri se odstrani oba jajčnika. Čeprav ta poseg navadno opravijo kot preventivo raka na jajčnikih, pa oofoektomija pred menopavzo zmanjša tudi tveganje za nastanek raka na dojki.

 

Terapija raka dojke

Zgodnja diagnoza in terapija je nadvse pomembna pri zdravljenju raka na dojki. Za zgodnjo odkrivanje se uporablja različne presejalne metode, od samopregleda dojke do mamografije. Predvsem je to pomembno pri tistih ženskah, ki imajo povečano tveganje. Pozanimajte se pri vašem osebnem zdravniku ali ginekologu za zloženke o samopregledu, ter o presejalnih programih v vaši regiji.

Zdravljenje obstaja za vsak tip in stadij bolezni in navadno vključuje operativni poseg in dodatno terapijo v obliki radioterapije, kemoterapije, hormonske ali biološke terapije.

Med operativne posege sodijo:

  • Lumpektomija – pri tej operaciji kirurg odstrani samo rakasto tvorbo in nekaj zdravega tkiva okoli nje. Navadno sledi temu še radioterapija. Poseg ne pride v poštev, če je rakasta masa velika, prisotna globoko v dojki, če sta prisotni na dojki dve rakasti tvorbi, ki sta ločeni med seboj, če je ženska že imela radioterapijo ali ima vnetno obliko raka na dojki.
  • Parcialna ali segmentalna mastektomija – odstrani se rakasto tvorbo, okoliško tkivo ter vrhnjo plast prsne mišice. Temu sledi radioterapija.
  • Mastektomija – odstrani se celotno dojko, žleze, maščobno tkivo, areolo in bradavičko. Odvisno od rezultata posega in nadaljnjih testov lahko sledi radioterapija.
  • Modificirana radikalna mastektomija – odstrani se celotno dojko in nekaj pazdušnih bezgavk in ohrani prsne mišice, kar olajša nadaljnjo rekonstrukcijo dojke.

Med kirurškim posegom se opravi še biopsija prve bezgavke v pazduhi. Če je biopsija pozitivna, kar pomeni prisotnost zasevkov v tej bezgavki, sledi kirurška izpraznitev pazduhe. Če je biopsija negativna, ni potreben dodaten kirurški poseg. Vedenje o tem ali je prva bezgavka pozitivna ali negativna je pomembno tudi zato, ker vpliva na nadaljnjo izbiro terapije (radioterapija ali kemoterapija).

Sistemsko zdravljenje vključuje:

  • Hormonsko terapijo – odvisna je od hormonske odzivnosti tumorja, katere merilo je prisotnost hormonskih receptorjev v tumorju. Cilj terapije je preprečevanje ponovitve raka in v primeru zasevkov njihov nadzor in krčenje. Uporabljajo se lahko tamoksifen (selektivni modulator estrogenskih receptorjev), inhibitorji aromataze (preprečujejo nastanek estrogena), progestini ali pa zaviramo delovanje jajčnikov (se jih kirurško odstrani, obseva ali uporabi zdravila, ki zavirajo njihovo delovanje).
  • Kemoterapija – uporablja se kombinacijo citostatikov. Cilj terapije je uničiti rakaste celice in s tem preprečiti ponovitev raka in ter nastanek zasevkov oz. v primeru, da so zasevki že prisotni, doseči njihov nadzor in krčenje. Ker delovanje citostatikov ni selektivno, imajo ta zdravila pogoste stranske učinke, kot so izguba las, slabost, bruhanje in utrujenost.
  • Biološka zdravila – temelji na uporabi protiteles, ki ločijo med zdravimi in rakastimi celicami. Tako se trastuzumab veže na beljakovine (HER2-neu), ki jih rakaste celice proizvajajo v večjih količinah in jih s tem ubije. Trastuzumab se lahko uporablja z drugimi kemoterapiki ali v monoterapiji. Bevacizumab se veže na novo nastale žile v tumorju in preprečuje njihovo rast. Brez novih žil tumor ne more vzdrževat svoje hitre rasti. Lapatinib deluje na istem principu kot trastuzumab. Ker je ta molekula manjša, opravi svoje delo v celici. Uporabljamo ga v kombinaciji s kemoterapevtiki in pri ženskah z napredovalim, metastazirajočim rakom dojke.