Rak prostate

Rak-prostateRak prostate je bolezen, pri kateri pride do sprememb v genetskem materialu celic prostate (žleze, ki jo uvrščamo med moške reproduktivne organe) in posledično do nezadržnega razmnoževanja ter v 25 odstotkih vseh primerov do invazije rakastih celic v sosednja tkiva (agresivna oblika raka prostate). Rak prostate prizadene v povprečju 16 odstotkov vseh moških in spada v skupino tistih bolezni, kjer geni pomembno prispevajo k razvoju bolezni.

Dednostni delež (vpliv genov na razvoj bolezni) raka prostate je namreč ocenjen na 40-60 odstotkov.

Geni tako resda predstavljajo pomemben dejavnik, ki vpliva na morebiten razvoj določene bolezni, vendar lahko z ustreznim življenjskim slogom oz. pravočasnimi preventivnimi pregledi pri zdravniku še vedno bistveno vplivamo na preprečevanje oziroma zgodnje odkrivanje bolezni.

Rak prostate je bolezen moških, starejših od 45 let. Pred to starostjo je bolezen redka. Povprečna starost moških pri odkritju bolezni je okoli 70. let. Bolezen je dosti bolj pogosta pri črncih kot pri belcih. Azijci so najmanj ogroženi. Vendar je potrebno dodati, da pri nekaterih ljudeh sploh ne pride do diagnoze raka prostate, saj umrejo prej od drugih vzrokov. Tako se predvideva, da za boleznijo dejansko zboli še veliko več ljudi, kot se ocenjuje sedaj.

Dejavniki tveganja raka prostate

Obstaja veliko dejavnikov tveganja za nastanek raka. Med njimi je najpomembnejša starost moškega. Obstajajo tudi že omenjene rasne razlike. Naslednji pomembni dejavnik raka je prehrana. Predvideva se, da moški, ki uživajo veliko živalskih maščob prej zbolijo za boleznijo kot tisti, ki jedo veliko sadja in zelenjave.

Pomemben dejavnik pri nastanku raka je tudi družinska obremenjenost in genetika. Prisotnost raka v družini podvoji možnost, da se bo pojavil rak tudi pri drugem članu družine. Pri razvoju raka so pomembne spremembe genov na kromosomih 8 in 17. Njihovi beljakovinski produkti so na različne načine povezani s prostato.

Simptomi

Rak prostate se lahko kaže z različnimi značilnostmi. Mnogokrat se zgodi, da je bolnik popolnoma brez simptomov. Če pa so le-ti prisotni, so najpogosteje povezani s težavami pri uriniranju. Bodisi gre za počasen začetek uriniranja, povečano število uriniranj, šibek curek urina, bolečine pri uriniranju ali celo za popolno zadrževanje urina. Možne so tudi druge težave kot so težave z erekcijo, kri v urinu in semenski tekočini ali bolečine v drugih delih telesa kot so spodnji del hrbtenice, boki ali stegna.

Kljub simptomom, ki jih povzroča rak prostate, pa so enaki simptomi največkrat posledica manj nevarne bolezni, kot je benigna hiperplazija prostate. Pri tej bolezni se prostata poveča, vendar v tem primeru ne gre za rakavo tvorbo.

Diagnoza bolezni

Kot vselej, je za dobro diagnozo potreben temeljit zdravniški pregled. Zdravnik bo opravil rektalni pregled in odvzel kri za laboratorijski pregled. Od laboratorijske analize je najpomembnejši kazalec bolezni povišanje t.i. prostata specifičnega antigena (PSA). To je snov, ki jo prostata izloča v semensko tekočino, pa tudi v druge telesne tekočine, med drugimi v kri. Če je PSA močno povečan to v veliki večini primerov nakazuje, da je pri bolniku prisoten rak prostate.

Poleg pregleda in osnovnih laboratorijskih preiskav so na voljo tudi slikovne preiskave, ki dokončno potrdijo prisotnost bolezni. Med njih spadajo ultrazvok, ki slika prostato in ga zdravnik uvede skozi danko, cistoskopija, kjer se z endoskopom s pomočjo drobne cevke skozi penis pogledata sečnica in mehur. Za potrditev diagnoze pa je potrebna predvsem biopsija. Pri biopsiji se odvzame košček tkiva z namenom, da se določi prisotnost in razširjenost rakastega tkiva v prostati.

Preventiva proti raku prostate

Preventiva ima izjemen pomen pri raku na prostati, saj predstavlja njegovo odkritje v zgodnjem stadiju edino pot k ozdravitvi. Priporočeno je, da moški po 45. letu enkrat letno opravijo preventivni pregled.

Pri tem se zdravnik poslužuje treh preiskav:

  •     Določanje serumskega prostatičnega specifičnega antigena (PSA). Glede na to, da je lahko PSA povišan tudi v drugih situacijah (vnetje in benigno povečanje prostate), njegovo povišanje še ni znak raka.
  •     Digitorektalni pregled oz. otip prostate skozi zadnje črevo predstavlja še vedno temeljno preiskavo pri odkrivanju raka na prostati. Z njo lahko določimo površinske spremembe na organu, velikost, občutljivost, meje, simetrijo, itd. Metoda je zelo subjektivna in spregleda netipne oblike raka, zato se jo vedno uporablja skupaj z ostalimi preiskavami.
  •     Transrektalni ultrazvok, pri katerem lahko, s pomočjo sonde, ki jo vstavimo v zadnje črevo, natančneje pregledamo organ, ter opravimo biopsijo prostate, kjer se odvzame koščke tkiva in se jih nato pošlje na histološko preiskavo.

Terapija raka prostate

Pri zdravljenju raka, ko je ta še omejen na prostato, ima zdravnik več možnosti:

Hormonska terapija – moški spolni hormona testosteron spodbujevalno deluje na rast rakastih celic prostate. Antiandrogeni so hormonska zdravila, ki preprečujejo učinek testosterona. Ta vrsta terapije ne ozdravi raka, ampak upočasni njegovo napredovanje.

Obsevanje predstavlja pomemben del terapije. Z ozirom na cilj terapije (zdravljenje ali le lajšanje težav) in stadijem raka lahko uporabimo radikalno zunanjo radioterapijo, pri kateri skušamo čim bolj točno »zadeti« prizadete strukture in čim manj poškodovati okoliška, zdrava tkiva. Druga možnost je uporaba intersticijske radioterapije, kjer v prostato vstavimo radioaktivne vsadke za 24h, ki delujejo na rakasto tkivo. Uporablja se jih pri tistih osebah, ki imajo zgodnjo obliko raka. Radioterapijo se lahko uporabi tudi po operativnih posegih, če ni zagotovljena popolna odstranitev raka, ter v paliativne namene, kjer je cilj lajšati težave (težave pri uriniranju, zadrževanje urina, ponavljajoče okužbe sečil, itd.) in izboljšati kakovost življenja.

Radikalna prostatektomija, je poseg pri katerem se v celoti odstrani prostato. Uporaba te operativne tehnike je omejena na tiste, ki imajo rak omejen na sam organ.. Kirurška tehnika je tekom let zelo napredovala, še vedno pa se lahko pojavijo moteči stranski učinki, kot so uhajanje urina, ki lahko ostane prisotno še nekaj tednov ali mesecev po operaciji. Sčasoma večina moških znova pridobi sposobnost zadrževanja vode. Možna posledica operacije je tudi impotenca, čeprav se pri operaciji poskuša ohraniti živce, ki skrbijo za erekcijo. V zadnjem času se uveljavlja endoskopska metoda odstranitve prostate.