Revmatoidni artritis

Revmatoidni-artritisRevmatoidni artritis je kronična vnetna sistemska bolezen, ki prizadene predvsem male sklepe rok in nog, zapestje in kolena. Pri revmatoidnem artritisu pride do vnetne reakcije in izločanja številnih posredovalcev vnetja. Ti povzročajo značilne znake bolezni, kot so utrujenost, izguba teka, znojenje, povišana telesna temperatura, hujšanje in nespečnost, medtem ko se težave s sklepi pojavijo šele v kasnejšem obdobju.

Bolezen je v veliki meri odvisna od prisotnosti specifičnih antigenov HLA. Imunski sistem uporablja HLA sistem za razločevanje lastnih od tujih celic, vendar ta sistem v primeru avtoimunskih bolezni, kot je revmatoidni artritis, ne deluje pravilno. To pomeni, da človekov imunski sistem napade lastne organe in tkiva. Zaradi vnetja pride do poškodb sklepnih ovojnic, ki se kažejo kot simptomi bolezni.

Bolj podrobno o revmatoidnem artritisu

Bolezen ima značilno družinsko povezanost, saj se v večjem številu pojavlja med bližnjimi sorodniki. Gre za genetski dejavnik bolezni, ki je povezan s prisotnostjo specifičnih antigenov HLA. HLA je oznaka za je Humani Leukocitni Antigen. To je beljakovina, ki se nahaja na zunanji strani celične membrane in je specifična za posamezno osebo. Imunski sistem uporablja HLA sistem za razločevanje lastnih od tujih celi, vendar ta sistem v primeru avtoimunih bolezni, kot je revmatoidni artiritis ne deluje pravilno. To pomeni, da človekov imunski sistem napade lastne organe in tkiva. V primeru revmatoidnega artritisa se imunski sistem obrne proti sestavinam sklepne ovojnice. Pride do vnetne reakcije in izločanja številnih posredovalcev vnetja (predvsem raznih interlevkinov, interferona gama, tumorje nekrotizirajočega faktorja alfa). Zaradi vnetja pride do poškodb sklepnih ovojnic, ki se nato kažejo kot simptomi bolezni.

Razvoj bolezni

Bolezen začenja zelo neznačilno. Začne se kazati z znaki utrujenosti, izgubo teka, znojenjem, povišano telesno temperaturo, hujšanjem in nespečnostjo. Težave s sklepi na začetku niso običajne in se začno kazati šele po določenem času. Poleg sklepnih bolečin, ki so najhujše zjutraj, se pojavi tudi okorelost in otekanje sklepov. V kasnejših stadijih bolezni pride do preoblikovanja sklepov in značilne deformacij prstov rok in zapestnih sklepov.

Zunajsklepne oblike bolezni se pojavijo tudi zaradi izločanja posrednikov vnetja, ki v različnih delih telesa in različnih tkivih sprožajo imunski odgovor. Pride do vaskulitisa oziroma vnetja žil, pa tudi do poškodb srca, pljuč, ledvic in oči.

Diagnoza bolezni

Za odkrivanje in dokazovanje bolezni je pomemben predvsem klinični pregled in laboratorijski pregled krvi. V laboratoriju je potrebno določiti sedimentacijo, C-reaktivni protein in ugotoviti prisotnost nekaterih protiteles (revmatoidni faktor, anti-dsDNA, protitelesa proti citruliranemu peptidu). Diagnoza je še vedno klinična, saj noben laboratorijski poskus ni popolnoma zanesljiv.

Preventiva proti revmatoidnem artritisu

Nastanka bolezni žal ne znamo preprečiti. Kljub znani genetski nagnjenosti, doslej še nismo uspeli ugotoviti kaj je glavni sprožilec bolezni. V letih se je razvilo več teorij kaj bi lahko aktiviralo imunski sistem, ki ne prepozna več lastnih tkiv in jih napade. Eden od možnih vzrokov bi lahko bile tudi infekcije. Ugotovilo se je še, da imajo kadilci večjo možnost za nastanek bolezni.

Pri tistih, ki jim je bila bolezen že diagnosticirana, lahko z uporabo zdravil in primernimi vajami upočasnimo napredovanje bolezni. Pomembna je tudi osveščenost bolnika, da se lahko primerno spopada z boleznijo. Vemo, da lahko bolnik z rednimi vsakodnevnimi telesnimi vajami, prilagojenimi letom in aktivnosti bolezni, bistveno izboljša svoje zdravstveno stanje, gibljivost sklepov, telesno pripravljenost, zmanjša bolečine in otekline. Tako se zmanjša tudi utrujenost, okrepijo mišice in kosti in izboljša splošno počutje.

Terapija za revmatoidni artritis

Žal je revmatoidni artritis kronična bolezen za katero ne poznamo zdravila. Zdravljenje tako služi blaženju znakov in simptomov. Cilj je blaženje vnetnega procesa v sklepih, zmanjševanje bolečine, zaščita sklepnih delov, vzdrževanje primernega delovanja sklepov ter nadzor sistemskih simptomov, ki prizadenejo približno 40% bolnikov (slabokrvnost, sindrom zapestnega prehoda, vnetje rebrne mrene (plevritis), pljučnega tkiva (pnevmonitis), redkeje se pojavijo suha usta in oči (sindrom suhih sluznic) in vnetja žil (vaskulitis)). Zdravila, ki jih uporabljamo za zdravljenje revmatoidnega artritisa, delimo v dve skupini:

Simptomatska zdravila

Uporabljajo se za lajšanje znakov bolezni, predvsem vnetja in bolečine. V to skupino sodijo nesterodini antirevmatiki. Imajo protibolečinsko, protivnetno in protivročinsko delovanje. Skoraj vsi danes znani nesteroidni antirevmatiki imajo enako ali podobno učinkovitost. Njihova dolgotrajna uporaba pa ima stranske učinke na zgornja prebavila, zato so v zadnjih letih prišla na trg bolj selektivna zdravila, ki delujejo specifično na COX-2 encim. Trenutno so pod skrbnim nadzorom, ker so pri nekaterih ugotovili, da je tveganje za pojav srčno-žilnih zapletov povečano. Predpisuje se jih predvsem tistim osebam, ki so že imela, ali pa imajo večjo nevarnost nastanka stranskih učinkov z navadnimi nesteroidnimi antirevmatiki.

Kadar je bolezen huda, hitro napreduje ali druga zdravila ne umirijo sklepnega vnetja dovolj učinkovito, uporabljamo glukokortikoide. Navadno se jih uporablja v kombinaciji z drugimi zdravili. Če so to nesteroidni antirevmatiki je potrebno dodati še zdravilo za zaščito želodčne sluznice, saj se nevarnost njenega vnetja poveča. Glukokortikoide uporabljamo, če se le da, samo na krajša obdobja. Pri daljših terapijah pa je potrebno dodati tudi vit. D in kalcij, zaradi vpliva, ki ga imajo glukokortikoidi na kosti. Opuščanje terapije mora biti postopno in pod zdravnikovim nadzorom. Če z drugimi metodami ne uspemo umirit sklepnega vnetja, lahko glukokortikoide vbrizgamo tudi direktno v prizadeti sklep, število injekcij pa ne sme biti prepogosto.

Izotopska sinovektomija je poseg, pri katerem v vnet sklep, ki še ni prehudo okvarjen, vbrizgamo izotop, ki deluje protivnetno in lahko izboljša sklepno vnetje za daljši čas. Predvsem je ta poseg dobrodošel pri starejših, ker ni tako obremenjujoč, kot npr. kirurška odstranitev notranje sklepne ovojnice, je manj nevaren, cenejši, hitrejše je tudi okrevanje.

Zdravila, ki vplivajo na imunski sistem in s tem na potek bolezni.

V to skupino sodijo t.i. imunomodulirajoča zdravila. Uporabljati se jih začne takoj po vzpostavljeni diagnozi z namenom upočasniti nastanek škode, ki jo vnetni proces povzroči. Prvi pozitivni učinki teh zdravil se pojavijo šele po tednih oz. mesecih jemanja, zato se jih kombinira s simptomatskimi zdravili.

Zadnja leta imamo na voljo nova, biološka zdravila, s katerimi zaviramo določene beljakovine, ki so vpletene v imunska dogajanja in so tudi posredniki revmatičnega vnetja. Učinek teh zdravil je hitrejši od učinka imunomodulatorjev. Zaradi visoke cene in nepoznavanja posledic dolgotrajnega jemanja, je uporaba teh zdravil omejena na bolnike, ki slabo reagirajo na terapijo z imunomodulatorji oziroma ne prenašajo dovolj visokih doz, ki bi bile potrebne za nadzor vnetja.

Kirurški poseg

V primeru, da nastanejo tekom bolezni nepopravljive okvare sklepa, tako da je slabše gibljiv, boleč tudi v mirovanju, povzroča težave pri hoji in drugih aktivnostih, pride v poštev tudi kirurški poseg. Opravi se lahko sinovektomijo (kjer se odstrani vnete notranje sklepne ovojnice), zamenjava sklepov (največkrat kolenski in kolčni), šivanje pretrganih kit, razbremenitev utesnjenih živcev (kot na primer pri sindromu karpalnega tunela), čiščenje sklepnega hrustanca in drugo.