Sladkorna bolezen tipa 1

Sladkorna-bolezen-tipa-1Sladkorna bolezen tipa 1 je poznana tudi kot juvenilni diabetes ali inzulinsko odvisen diabetes. Gre za obliko sladkorne bolezni, pri kateri trebušna slinavka ne proizvaja inzulina, hormona, ki je nujno potreben za znižanje krvnega sladkorja. Sladkorna bolezen tipa 1 se značilno pojavi v otroštvu oziroma puberteti, zato jo imenujemo tudi juvenilni diabetes. Pomembno vlogo pri razvoju sladkorne bolezni tipa 1 imajo genetski faktorji ter dejavniki okolja, predvsem virusne okužbe, ki vplivajo na delovanje imunskega sistema. Sladkorna bolezen tipa 1 je neozdravljiva bolezen, ki jo preko prilagojene prehrane in rednih aplikacij inzulina uspešno obvladujemo. Ob pravilnem zdravljenju ima bolezen dobro prognozo in pacienti dočakajo visoko starost.

Bolj podrobno o sladkorni bolezni tipa 1

Sladkorna bolezen je ena izmed najpogostejših bolezni na svetu. Za njo boleha 2.8% svetovne populacije. Od tega je 10-20% sladkorne bolezni tipa I in 80-90% tipa II. Za juvenilnim diabetesom pogosteje zboleva bela rasa, ženske in moški zbolijo v enakem razmerju.

Pri sladkorni bolezni tipa I pride do napake v telesnem imunskem sistemu. Normalno, se naše telo z imunskim sistemom brani pred bakterijami in virusi, pri juvenilnem diabetesu pa imunski sistem napade in uniči celice v trebušni slinavki, ki proizvajajo in izločajo inzulin. Posledično prične telesu primanjkovati inzulina, glukoza ne prehaja v celice in se kopiči v krvi. Natančen vzrok zakaj se to zgodi je neznan. Vlogo pri nastanku bolezni imajo dedni ter okoljski dejavniki. Ljudem z dedno nagnjenostjo lahko bolezen sprožijo nekatere virusne okužbe. Večje tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa I imajo tisti, ki imajo v družini obolelega starša, brata ali sestro.

Simptomi

Simptomi in znaki sladkorne bolezni tipa I so posledica motene presnove glukoze. Povišana glukoza veže nase vodo iz celic in tkiv, zato imajo bolniki občutek nenehne žeje, uživajo večje količine tekočine in posledično pogosto urinirajo. Ker v krvnem obtoku ni inzulina, ki bi glukozi iz hrane omogočil vstop v celice, imajo pacienti nenehno željo po hrani, ki vztraja tudi po obilnem obroku. Čeprav jedo več kot običajno, lahko močno shujšajo. Glukoza iz hrane zaradi odsotnosti inzulina ne more prehajati v celice, ki potrebujejo energijo. Telo prične energijo uvažati iz zalog glukoze iz jeter in mišic, ko le-te poidejo, prične porabljati maščobne zaloge. Zaradi primanjkljaja energije se bolniki počutijo utrujeni. Kadar glukoza v krvi močno naraste, prične vleči nase vodo iz tudi iz delov oči – očesnih leč. Posledično lahko nastanejo motnje vida.

Zapleti

Če glukoza v telesu ni primerno urejena, je v previsokih ali prenizkih količinah, to vodi v številne zaplete bolezni. Nenadni zapleti, ki zahtevajo urgentno ukrepanje so posledica bodisi močno povišane glukoze v krvi (hiperglikemija), močno znižanega sladkorja (hipoglikemija) ali povečanega »kurjenja« maščob in nastajanja za telo strupenih snovi – ketonov (ketoacidoza). Bolniki lahko izgubijo zavest, bruhajo, imajo močne trebušne krče, povišano telesno temperaturo in zadah po acetonu.

Dolgoročni zapleti nastanejo po več letih trajajoče bolezni in se kažejo na številnih telesnih organih kot so krvne žile, srce, ledvice, živci in oči.

Prej kot zbolimo za sladkorno boleznijo in bolj kot niha nivo glukoze v krvi, večje je tveganje za razvoj zapletov in slabša je prognoza bolezni.

Diagnoza bolezni

Zdravnik pomisli na sladkorno bolezen ob tipičnih simptomih in znakih na osnovi anamneze bolnika. Za potrditev diagnoze se bolniku odvzame dva vzorca krvi. Prvi zjutraj na tešče in drugi kadarkoli tekom dneva, neodvisno od obroka. Iz odvzete krvi se izmeri količina glukoze, ki govori v prid ali proti sladkorni bolezni. Za razlikovanje sladkorne bolezni tipa I od tipa II se v krvi iščejo protitelesa - snovi, s katerimi okvarjen imunski sistem uničuje celice, ki tvorijo inzulin. Pri tipu I so protitelesa v krvi prisotna, inzulin pa je močno znižan ali ga sploh ni. Bolniku se odvzame tudi vzorec urina, v katerem se izmerijo ketoni – snovi, ki nastajajo pri presnovi maščob. Bolniki s tipom I imajo v urinu večje količine ketonov. Zaradi pomanjkanja inzulina ne morejo izkoriščati energije iz glukoze, zato izrabljajo za gorivo maščobo.

Preventiva proti sladkorni bolezni tipa 1

Zaenkrat ni možno preprečiti nastanka sladkorne bolezni tipa 1. Trenutno poteka več raziskav o možnosti preventive sladkorne bolezni tipa 1 pri osebah z največjo verjetnostjo za njen nastanek. To so otroci, ki imajo bližnjega sorodnika ( mati, oče, brat..) s sladkorno boleznijo tipa 1. Pri njih je možno zgodnje odkrivanje bolezni z določanjem specifičnih protiteles.

Šele z odkrivanjem bolezni v latentni fazi bo možno uporabiti strategije za upočasnitev razvoja bolezni in njenih posledic. Pri ostalih osebah pa lahko na podlagi znakov in simptomov, kot so žeja, lakota, hujšanje in povečano izločanje urina posumimo, da gre za sladkorno bolezen tipa 1. Ta sum lahko potrdimo z določanjem koncentracije glukoze v krvni plazmi. Pomembna sta zgodnja diagnoza in zgodnje zdravljenje zaradi preprečevanja akutnih in kasnejših zapletov sladkorne bolezni.

Terapija sladkorne bolezni tipa 1

Cilj terapije je vzdrževanje koncentracije glukoze v krvni plazmi čim bliže normalnim vrednostim. Tako lahko preprečimo oziroma upočasnimo razvoj akutnih in kroničnih zapletov sladkorne bolezni.

Koncentracijo glukoze v plazmi se lahko pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1 vzdržuje čim bliže normalnim vrednostim le ob uporabi inzulina. Zato je bilo nekoč v uporabi staro ime za to bolezen od inzulina odvisna sladkorna bolezen. Količina inzulina pa mora biti natančno odmerjena in prilagojena glede na dieto in fizično aktivnost. Po zaužitju obroka, ki vsebuje glukozo, koncentracija glukoze v plazmi naraste in je potrebno več inzulina. Ob fizični aktivnosti pa glukoza v krvi zaradi povečanega vstopa v mišične celice pade; tako potrebuje pacient manj inzulina.

Sestavni deli terapije

Meritve krvnega sladkorja se opravljajo večkrat dnevno in služijo kot kratkoročni nadzor nad uspešnostjo terapije, predvsem pa tudi pomagajo pri odmerjanju ustrezne količine inzulina pred vbrizganjem. Opravljajo se s pomočjo prenosnih merilnikov, ki zahtevajo le kapljico krvi iz prsta in so zato zelo priročni.

Inzulin predstavlja glavni del terapije, saj ga ljudje s sladkorno boleznijo tipa 1 sami ne proizvajajo dovolj ali pa ga sploh ne proizvajajo in izločajo več. Obstaja več tipov inzulina, ki jih ločimo po trajanju delovanja. V terapiji kombiniramo različne tipe. Tako s kratko delujočimi uravnamo povišano koncentracijo glukoze po obrokih, z dolgo delujočimi, zagotovimo ustrezno 24-urno koncentracijo inzulina in glukoze in preprečimo razgradnjo maščobnih rezerv. Aplicira se jih večinoma s pomočjo injekcij v obliki peresa, ki dopuščajo tudi enostavno odmerjanje potrebne količine inzulina ali pomočjo inzulinskih črpalk, ki se jih nosi za pasom in ki stalno dovajajo določeno količino inzulina, k tej pa ob obrokih še dodatno izbrano količino inzulina.

Prava prehrana je prav tako zelo pomemben del terapije. V grobem lahko ločimo med dvema osnovnima pristopoma. Pri prvem (t.i. konvencionalna terapija z inzulinom) si pacient vbrizgava inzulin dvakrat ali trikrat na dan po vnaprej določeni shemi, ob tem pa se mora strogo držati rigidnega prehranjevalnega režima. Za te bolnike lahko poenostavljeno rečemo, da jedo, ker so si vbrizgali inzulin. Pri drugem (t.i. intenzivirana terapija z inzulinom) se količina dnevno vbrizganega inzulina razdeli na dva dela. S prvim (40-50% dnevnega odmerka) se pokrijejo osnovne potrebe po inzulinu in te se dovedejo v obliki enkratnega vbrizganja dolgo delujočega inzulina ali dvakratnega vbrizganja srednje dolgo delujočega inzulina. Preostanek dnevnega odmerka (60-50%) se dovede v obliki obrokom pridruženih odmerkov kratko delujočega inzulina. Za te bolnike lahko poenostavljeno rečemo, da si vbrizgajo inzulin, ker želijo jesti in ne obratno. Intenzivirana terapija je povezana z zmanjšanjem hitrosti pojavljanja poznih zapletov za 50% in z upočasnitvijo napredovanja že nastalih kroničnih sprememb.

Fizična aktivnost znižuje koncentracijo glukoze v plazmi in poveča občutljivost celic na inzulin. Ravno zaradi slednjega učinka, ki dodatno varuje pred zvišanimi koncentracijami glukoze, se bolnikom priporoča predvsem aerobna vadba (hitra hoja, tek, plavanje, itd.) večino dni v tednu. Zaradi možnosti, da ob fizični aktivnosti koncentracija glukoze pade preveč, pa je pomembno, da se k načrtovanju pogostosti in intenzivnosti vadbe pristopi skrbno in sistematično, tako da se sprva pogosteje merijo koncentracije glukoze pred, med in po aktivnosti in temu prilagodijo obroki hrane in njihova sestava, najbolje ob pomoči zdravnika.

Nove možnosti zdravljenja

Med nove možnosti zdravljenja sodijo umetna trebušna slinavka, ki je še v preizkušanju, instrumenti za neinvazivno merjenje koncentracije glukoze in genska terapija, pri kateri bi se preprogramiralo jetrne celice, da bi izločale inzulin v odvisnosti od koncentracije glukoze v plazmi.