Sladkorna bolezen tipa 2

Sladkorna-bolezen-tipa-2Sladkorna bolezen tipa 2 je poznana tudi kot od inzulina neodvisni diabetes. Gre za bolezen, pri kateri pride do neustreznega uravnavanja krvnega sladkorja. Sladkorna bolezen tipa 2 se od tipa 1 razlikuje, saj je pri sladkorni bolezni tipa 2 izločanje inzulina povsem ustrezno regulirano, medtem ko je pri tipu 1 vzrok bolezni ravno pomanjkanje inzulina. Po zaužitju hrane se nivo krvnega sladkorja dvigne, zato začnejo pri zdravih osebah posebne celice trebušne slinavke izločati inzulin, kar vpliva na znižanje nivoja krvnega sladkorja. Pri sladkorni bolezni tipa 2 pa so receptorji, ki prepoznajo inzulin, nanj neobčutljivi, zato se telo obnaša, kot da se inzulin pravzaprav ne bi sprostil v krvni obtok. Posledično nivo krvnega sladkorja ne pade na začetno raven. Poleg nezdrave prehrane in neustreznega življenjskega sloga lahko k temu pomembno prispeva tudi naš genetski zapis.

Bolj podrobno o sladkorni bolezni tipa 2

Sladkorna bolezen je ena izmed najpogostejših bolezni na svetu. Za njo boleha 2.8% svetovne populacije. Za tipom 2 zboleva kar 80-90% vseh bolnikov s sladkorno boleznijo. Bolezen se večinoma razvije po 40. letu starosti, največkrat okoli 55 leta. Število primerov raste. Znanstveniki predvidevajo, da se bo v 15 letih število bolnikov podvojilo. Razlike v svetu so velike, saj imajo na primer nekatera indijanska plemena veliko pogostnost, v nekaterih predelih Afrike pa je pogostnost nizka. Razlike gredo tako na rovaš različnih genetskih osnov, kot tudi vplivov okolja.

Nastanek bolezni

Vzrok v nastanku sladkorne bolezni tipa 2 je v zmanjšanem delovanju in učinku inzulina na celice. To se lahko izraža na treh ravneh:

  •     Kot nepravilno izločanje inzulina iz trebušne slinavke,
  •     Kot odpornost celic na inzulin,
  •     Kot nepravilno izločanje glukoze iz jeter.

Zakaj pride do zmanjšanja delovanja inzulina ni povsem jasno. Pomembno vlogo imajo geni, saj je pojavnost bolezni med enojajčnimi dvojčki skoraj popolna. Poleg genetskih vzrokov obstajajo tudi drugi dejavniki tveganja, ki povzročajo nastanek sladkorne bolezni tipa 2. Mednje spadajo debelost (več kot je v telesu maščobnega tkiva, bolj so celice odporne na vplive inzulina), premajhna telesna aktivnost, diabetes v družini, diabetes v nosečnosti in prediabetes. To je stanje, ko gre za povečan nivo glukoze v krvi, ki pa še ni dovolj visok za diagnozo diabetesa.

Simptomi

Znaki in simptomi bolezni so na prvi pogled lahko zelo neznačilni. Lahko mine tudi več let, predenj bolniku diagnosticirajo bolezen. Znaki diabetesa so posledica hiperglikemije, ki pomeni povišan sladkor v krvi. Ti znaki so povečana žeja in pogosto uriniranje, huda lakota, izguba teže, utrujenost, motnje vida in rane, ki se zelo počasi celijo. Zapleti sladkorne bolezni 2 se razvijejo skozi daljše obdobje. Prej kot odkrijemo bolezen, manjše je tveganje, da se bojo zapleti razvili. Med zaplete spadajo bolezni srca in ožilja (aterosklerotična bolezen koronarnih arterij, srčni napad in povišan krvni tlak), poškodbe živcev (nevropatije – bolniki občutijo mravljinčenje, odrevenelost, pekoči občutek ali bolečino), poškodbe ledvic (v poznem stanju lahko pride tudi odpovedi ledvic, ki se zdravi s transplantacijo), poškodbe na očeh (pride tudi do slepote), poškodbe na stopalih (potrebna amputacija noge), osteoporoza in Alzheimerjeva bolezen.

Diagnoza bolezni

Odkrivanje bolezni se, tako kot vedno, začne z natančno zgodovino bolnikovih težav. Zdravnik bo ob opisu težav hitro posumil na sladkorno bolezen. Za dokazovanje bolezni je potrebno izvesti preiskavo krvi, ki pokaže povišan nivo krvnega sladkorja. Najpogosteje se naredi obremenilni oralni glukozno tolerančni test, kjer se izmeri vrednost krvnega sladkorja po zaužitju točno določeni količini glukoze.

Preventiva proti sladkorni bolezni tipa 2

Zdrava prehrana – vaš jedilnik naj bo pester in narejen po vašem okusu. Zaužijte več manjših obrokov namesto maloštevilnih obilnih. Obroki naj pokrijejo vaše dnevne potrebe po energiji in ne več kot to. Dnevne potrebe lahko ocenite tako, da vašo normalno težo (višina v cm – 100, ženske še -10% tega) pomnožite z 32, v primeru da opravljate lahko fizično delo, s 40 za zmerno delo in z 48 za težko fizično delo. Vključuje naj veliko sadja, zelenjave in vlaknin, ki upočasnjujejo absorpcijo ogljikovih hidratov. Alkoholu se izogibajte saj je kalorično bogat, zavira tvorbo glukoze v jetrih in povečuje nevarnost prekomernega znižanja krvnega sladkorja ali hipoglikemij.

Fizična aktivnost – skušajte biti aktivni, tako da se oznojite, vsaj 30 minut na dan večino dni v tednu. Pri tem dajte prednost aerobnim aktivnostim, pri katerih zmorete dolgotrajne obremenitve (kolesarjenje, hitra hoja, tek, plavanje, itd.).

Vzdrževanje normalne telesne teže – vzdrževanje normalne telesne teže oz. izguba odvečnih kilogramov pripomoreta k preprečevanju nastanka in k upočasnitvi razvoja bolezni. Pomembno je predvsem, da so spremembe prehrane in telesne aktivnosti celovite in preidejo v vaš vsakdan.

Natančna navodila v zvezi s prehrano, telesno aktivnostjo in vzdrževanjem telesne mase dobite pri vašem osebnem izbranem zdravniku. Po dogovoru in na vašo željo vas lahko napoti tudi v ustrezno delavnico, kjer lahko v skupini pridobite znanja in praktične veščine v zvezi z zdravim načinom življenja. Poleg naštetih ukrepov je zato pomembno upoštevati ukrepe, ki dodatno pomagajo pri normalizaciji tlaka in presnove maščob.

Terapija sladkorne bolezni tipa 2

Terapija sladkorne bolezni tipa 2 vključuje na prvem mestu ukrepe omenjene pod preventivo. Če ti ne zadoščajo, je treba poseči po zdravilih. Mnogi bolniki potrebujejo tudi zdravljenje z inzulinom.

Cilj vseh ukrepov je vzdrževanje koncentracije glukoze v krvni plazmi čim bliže normalnim vrednostim. Tako lahko preprečimo oz. upočasnimo razvoj akutnih in kroničnih zapletov sladkorne bolezni.

Merjenje koncentracije glukoze v krvi se lahko izvaja enkrat dnevno ali nekajkrat tedensko odvisno od vašega plana in poteka terapije v preteklosti (kratkoročni nadzor). Meritve se opravljajo s pomočjo prenosnih merilnikov, ki zahtevajo le kapljico krvi iz prsta in so zato zelo priročni.

Pri nekaterih bolnikih je moč doseči in vzdrževati nadzor nad sladkorno boleznijo s pravilno prehrano in redno vadbo ter normalizacijo telesne mase. Kadar to ne zadostuje, je treba poseči po zdravilih, ki pri tem pomagajo.

Ločimo več skupin zdravil – oralnih antidiabetikov:

  • Bigvanidi (npr. metformin) – upočasnijo absorpcijo glukoze iz prebavil, zavirajo tvorbo glukoze na novo v jetrih, povečajo občutljivost mišičnih celic na inzulin in privzem glukoze v mišične celice, zmanjšujejo apetit (so zdravilo izbora za bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2 in prekomerno telesno maso, ne povzročajo hipoglikemij).
  • Derivati sulfoniluree (sulfonilsečnine, npr.glibenklamid, glimepirid in novejši analogi, t.i. glinidi, npr. repaglinid, nateglinid) – delujejo na trebušno slinavko in povečajo občutljivost celic beta na glukozo in s tem izločanje inzulina; koncentracija glukoze se večinoma normalizira, metabolni sindrom pa zaradi povzročenega povečanega izločanja inzulina nemalokrat celo poslabša, zato je neizbežen ukrep sprememba življenjskega sloga.
  • Glitazoni (imenovani tudi tiazolidindioni, npr. pioglitazon, rosiglitazon) – povečajo občutljivost od inzulina odvisnih tkiv za inzulin.
  • Inhibitorji alfa glukozidaze (npr. akarboza, miglitol) – delujejo na encime v tankem črevesu (glukoamilazo, saharazo, maltazo), ki skrbijo za razgradnjo ogljikovih hidratov, ki je pomemben korak pred absorpcijo. Neto učinek inhibicije teh encimov je zmanjšana in upočasnjena absorpcija glukoze; nerazgrajeni sladkorji povečajo izločanje t.i. inkretina GLP-1, ki poveča izločanje inzulina iz celic beta; podobni učinki se lahko dosežejo še samo ob uživanju hrane, bogate z balastnimi snovmi.

Kljub vsem do sedaj naštetim ukrepom pa pride predvsem v kasnejših fazah bolezni do »izčrpanosti celic beta« in nesposobnosti, da izločijo dovolj inzulina. Zato tudi pri sladkorni bolezni tipa 2 mnogi bolniki potrebujejo inzulin kot del terapije.