Sladkorna bolezen je ena izmed najpogostejših bolezni na svetu. Za njo boleha 2.8% svetovne populacije. Za tipom 2 zboleva kar 80-90% vseh bolnikov s sladkorno boleznijo. Bolezen se večinoma razvije po 40. letu starosti, največkrat okoli 55 leta. Število primerov raste. Znanstveniki predvidevajo, da se bo v 15 letih število bolnikov podvojilo. Razlike v svetu so velike, saj imajo na primer nekatera indijanska plemena veliko pogostnost, v nekaterih predelih Afrike pa je pogostnost nizka. Razlike gredo tako na rovaš različnih genetskih osnov, kot tudi vplivov okolja.
Vzrok v nastanku sladkorne bolezni tipa 2 je v zmanjšanem delovanju in učinku inzulina na celice. To se lahko izraža na treh ravneh:
- Kot nepravilno izločanje inzulina iz trebušne slinavke,
- Kot odpornost celic na inzulin,
- Kot nepravilno izločanje glukoze iz jeter.
Zakaj pride do zmanjšanja delovanja inzulina ni povsem jasno. Pomembno vlogo imajo geni, saj je pojavnost bolezni med enojajčnimi dvojčki skoraj popolna. Poleg genetskih vzrokov obstajajo tudi drugi dejavniki tveganja, ki povzročajo nastanek sladkorne bolezni tipa 2. Mednje spadajo debelost (več kot je v telesu maščobnega tkiva, bolj so celice odporne na vplive inzulina), premajhna telesna aktivnost, diabetes v družini, diabetes v nosečnosti in prediabetes. To je stanje, ko gre za povečan nivo glukoze v krvi, ki pa še ni dovolj visok za diagnozo diabetesa.
Znaki in simptomi bolezni so na prvi pogled lahko zelo neznačilni. Lahko mine tudi več let, predenj bolniku diagnosticirajo bolezen. Znaki diabetesa so posledica hiperglikemije, ki pomeni povišan sladkor v krvi. Ti znaki so povečana žeja in pogosto uriniranje, huda lakota, izguba teže, utrujenost, motnje vida in rane, ki se zelo počasi celijo. Zapleti sladkorne bolezni 2 se razvijejo skozi daljše obdobje. Prej kot odkrijemo bolezen, manjše je tveganje, da se bojo zapleti razvili. Med zaplete spadajo bolezni srca in ožilja (aterosklerotična bolezen koronarnih arterij, srčni napad in povišan krvni tlak), poškodbe živcev (nevropatije – bolniki občutijo mravljinčenje, odrevenelost, pekoči občutek ali bolečino), poškodbe ledvic (v poznem stanju lahko pride tudi odpovedi ledvic, ki se zdravi s transplantacijo), poškodbe na očeh (pride tudi do slepote), poškodbe na stopalih (potrebna amputacija noge), osteoporoza in Alzheimerjeva bolezen.
Odkrivanje bolezni se, tako kot vedno, začne z natančno zgodovino bolnikovih težav. Zdravnik bo ob opisu težav hitro posumil na sladkorno bolezen. Za dokazovanje bolezni je potrebno izvesti preiskavo krvi, ki pokaže povišan nivo krvnega sladkorja. Najpogosteje se naredi obremenilni oralni glukozno tolerančni test, kjer se izmeri vrednost krvnega sladkorja po zaužitju točno določeni količini glukoze.