Bolj podrobno o ankilozirajočem spondilitisu

Ankilozirajoči spondilitis se pojavi v vseh življenjskih obdobjih, vendar se najpogosteje pojavlja pri mladih moških v 2. in 3. desetletju življenja. Moška populacija je na sploh veliko bolj ogrožena, saj se bolezen pri moških pojavlja 2 do 3 krat pogosteje kot pri ženskah. Pri belcih zboli približno 1% populacije. Obstajajo tudi velike rasne razlike, ki so odraz genetskih vplivov. Pogosteje zbolevajo ameriški Indijanci, medtem ko Japonci in afriški črnci bolezni praktično ne poznajo.

Vzroki za nastanek bolezni

Kljub številnim naporom, poglavitni vzrok za nastanek bolezni še ni odkrit. Zagotovo ima glavno vlogo imunološko dogajanje. Bolezen se navadno prične kot entezitis. Entezitis je vnetje tistega dela sklepa, kjer se mišične vezi pripenjajo na kost. Na tem področju (najpogosteje gre za vretenca) pridejo številne celice imunskega odziva (makrofagi, limfociti) in začnejo proizvajati številne posrednike vnetja. Zaradi dolgotrajnega vnetja pride do trajnih in nepopravljivih sprememb sklepov, predvsem v področju hrbtenice.

Pri ankilozirajočem spondilitisu ima pomembno vlogo tudi genetika. Pomembno vlogo ima tudi družinska nagnjenost, saj imajo sorodniki bolnikov kar 16. krat večjo možnost, da dobijo bolezen kot predstavniki splošne populacije. Znano je, da se bolezen razvije 50 krat pogosteje pri ljudeh, ki so nosilci HLA-B27. HLA je oznaka za je Humani Leukocitni Antigen. To je beljakovina, ki se nahaja na zunanji strani celične membrane in je specifična za posamezno osebo. Imunski sistem uporablja HLA sistem za razločevanje lastnih od tujih celic, vendar ta sistem v primeru avtoimunih bolezni ne deluje. Do neprepoznavanja lastnih celic pride tudi pri ankilozirajočem spondilitisu.

Simptomi

Prvi simptom bolezni je po navadi bolečina v spodnjem delu hrbtenice, ki se zmanjša pri telesni aktivnosti, v mirovanju pa ne popusti. Težave se pojavljajo tudi ponoči in zjutraj, ko je prisotna taki imenovana jutranja okorelost. Zmanjšan se sposobnost gibanja zaradi bolečin v sklepih, ki izginejo potem, ko se sklepi »ogrejejo«. Pomemben znak je tudi napredujoča zmanjšana gibljivost hrbtenice. Pri ženskah se pojavljajo podobni simptomi, vendar v blažji obliki, zato se lahko zgodi, da se bolezen spregleda.

Poleg težav s kostmi in sklepi, se lahko pojavljajo tudi izvensklepne težave. To so vnetja oči, težave s črevesjem, pa tudi okvare drugih organov kot so žile, pljuča, srce in prostata.

Diagnoza

Diagnozo bolezni postavimo s pomočjo mednarodno sprejetih meril. Predvsem je pomembno določiti ali je oseba nosilec HLA-B27. Obstajajo tudi klinični testi, s katerimi odkrivamo zmanjšano gibljivost sklepov in napredovanje bolezni. Pomemben je predvsem test razteznosti prsnega koša in test razteznosti hrbtenice. Značilne so tudi spremembe, ki jih pokaže rentgensko slikanje kosti.

Preventiva

Ker ni znan jasen vzrok in mehanizem nastanka ankilozirajočega spondilitisa, bolezni ni mogoče preprečiti. S pomočjo vsakodnevnih telesnih in dihalnih vaj lahko bolniki vzdržujejo in izboljšujejo gibljivost hrbtenice ter upočasnijo nastanek nepopravljivih sprememb na sklepih. Ker bolezen rada povzroča ukrivljenost hrbtenice naprej, je bolnike potrebno spodbujati, da se držijo čimbolj vzravnano ter redno opravljajo vaje za hrbtenico. Priporočljivo je spanje na trdni blazini, ob tem pa naj bo vzglavje nizko.

Dihalne vaje

Ankilozirajoči spondilitis prizadene tudi sklepe, kjer so rebra pritrjena na zgornji del hrbtenice, zaradi česar lahko pride do zmanjšane sposobnosti dihanja. Priporočljive so dihalne vaje za maksimalno razširitev prsnega koša, saj se na ta takšen način zmanjša omejitev pri dihanju. Kajenje strogo odsvetujemo, ker pospeši brazgotinjenje pljuč in še dodatno poslabša težave z dihanjem. Nekateri bolniki z napredovano boleznijo pljuč potrebujejo tudi zdravljenje s kisikom in zdravila za izboljšanje dihanja.

Fizikalne vaje

Fizikalna terapija mora biti prilagojena posameznemu bolniku. Za hrbtenico je najprimernejše plavanje. Kadar bolezen miruje, svetujemo predvsem aerobne vaje, ki spodbujajo dihanje. Padci predstavljajo dodatno možno poškodbo hrbtenice in njihovo preprečevanje ima velik pomen. Zato se morajo bolniki izogibati alkoholu, narkotikom ter pomirjevalom. Izogibati se morajo tudi različnim aktivnostim, pri katerih prihaja do naglih sprememb telesnega položaja.

Bolniki, ki so šoferji, morajo imeti nameščena posebna vzvratna ogledala, ki zvečajo vidno polje, saj je obračanje glave prav tako omejeno.

Terapija

Priporočljivo je zgodnje odkrivanje in zdravljenje, saj se bolniki na začetku bolje odzovejo na zdravila. Bolezen je neozdravljiva, vendar lahko z zdravljenjem zmanjšamo vnetje ter neustrezen odziv imunskega sistema. Na ta način upočasnimo tudi napredovanje bolezni.
Nesteroidni antirevmatiki (NSAR) se uporabljajo za zmanjšanje vnetja ter bolečin.
Bolnikom, ki so imeli razjede ali krvavitve iz želodca ali dvanajstnika se lahko predpiše antirevmatik iz skupine koksibov (celekoksib, valdekoksib, etorikoksib), ki so manj nevarni za sluznico prebavil.

Kadar je bolezen zelo aktivna, se uporabljata pri zdravljenju tudi sulfasalazin ali metotreksat, ki spadata v skupino imunomodulirajočih zdravil. Sulfasalazin zmanjša vnetje perifernih sklepov. Kadar tudi to zdravilo stanja ne izboljša, lahko bolnika zdravimo z metotreksatom.
Kortikosteroidi, ki sicer delujejo protivnetno, se redkeje uporabljajo pri zdravljenju te bolezni. Kadar se vneti sklep ne odziva na drugo zdravljenje, lahko kortikosteroide apliciramo direktno v sklep ali pa jih dajemo v obliki infuzij metilprednizolona. Dolgotrajno zdravljenje ankilozirajočega spondilitisa s kortikosteroidi ni priporočeno zaradi številnih stranskih učinkov. Nastane lahko katarakta, koža se stanjša, pride do osteoporoze in pogostih okužb, pojavi se sladkorna bolezen.

Hujši potek bolezni

V zadnjih letih je možno tudi zdravljenje z biološkimi zdravili predvsem pri bolnikih s hujšim potekom bolezni (infliksimab, etanercept, adalimumab). Kadar pri določenem bolniku po zdravljenju z enim zdravilom ne pride do izboljšanja, je priporočljivo preizkusiti učinkovitost drugega biološkega zdravila.

Pri napredovalih spremembah na sklepih zaradi bolezni, pride v poštev tudi kirurški način zdravljenja, najpogosteje je potrebna vstavitev popolne proteze za kolčni sklep. Tudi operacije hrbtenice so včasih potrebne, predvsem v primerih utesnitve hrbtenjače in živcev.

Nazaj na osnovni opis