Bolj podrobno o bipolarni motnji

Bipolarno motnjo ima približno 1% ljudi v sodobnem svetu, ki so starejši od 18 let. Nekateri bolniki imajo simptome že v otroštvu, večinoma pa se bolezen začne pojavljati v puberteti oziroma v 2. desetletju življenja. Včasih se bolezen lahko pojavi tudi zelo pozno. Ženske bolezen prizadene pogosteje kakor moške.

Natančen vzrok za nastanek in razvoj bolezni še ni znan. Znani pa so številni dejavniki, ki povečajo možnost, da zbolimo za bipolarno motnjo. Zelo pomembno vlogo ima dedovanje in genetika. Znano je, da se bolezen v družinah pojavlja mnogo pogosteje, kot med naključnimi osebami v populaciji. Poleg dedovanja pa imata pomembno vlogo v razvoju bolezni tudi okolje in specifični dogodki v življenju bolnika. Tako so za bolezen bolj dovzetni ljudje, ki so živijo daljša obdobja stresno življenje in uživalci nedovoljenih drog. Ugotovili so tudi, da lahko tudi enkratni stresni dogodki, kot so smrt ljubljene osebe, povečajo možnost za razvoj bolezni.

Tipi bolezni in njeni fazi

Bolezen lahko razdelimo na več skupin:

• tip bipolarne motnje 1 (enkraten dogodek manične epizode, brez prejšnjih obdobij depresije)
• tip bipolarne motnje 2 (najmanj ena epizoda depresije in najmanj ena epizoda manije)
• ciklotimija (blažja oblika bipolarne motnje, pri kateri simptomi niso tako hudi kot pri polno razviti bipolarni motnji).

Za manično fazo bolezni so značilni evforija, ekstremen optimizem, povečana hitrost govora, »šviganje misli«, zmanjšana sposobnost razumnega odločanja in koncentracije, zmanjšana potreba po spanju, povečana fizična aktivnost, povečana spolna sla in razdraženost.

Za depresivno fazo bolezni so značilni depresija, žalost, obup, občutki krivde, anksioznost (neutemeljen strah), pomanjkanje volje, utrujenost, težave s pomanjkanjem spanja ali apetita in samomorilne misli.

Diagnoza bolezni

Diagnozo postavi psihiater. Izključiti je potrebno predvsem motnjo delovanja ščitnice, ki lahko kaže podobne simptome. Psihološki testi in vprašalniki pripomorejo k hitrejši diagnozi. Bolnika sprašujejo po njegovih čustvih, občutkih, mislih in vzorcih obnašanja. Za dokončno določitev diagnoze je potrebno izpolnjevati vse kriterije, ki so določeni s strani Ameriškega psihiatričnega združenja (APA).

Preventiva

Bipolarna motnja nastane zaradi številnih razlogov, ki v osnovi privedejo do nestabilnosti v živčno-prenašalnem sistemu možganov, zato specifična preventiva pred boleznijo še ni znana. Kot pri vseh motnjah razpoloženja in drugih psihiatričnih stanjih tudi tu veljajo splošna pravila, ki vključujejo predvsem izogibanje stresnim dogodkom, zdrav način življenja, veliko gibanja, druženja in na drugi strani tudi počitek z ustreznim spanjem.

Najboljši način preventive

Najboljša preventiva pred ponovitvami posameznih obdobij depresivnega razpoloženja ali premika v radoživo, razvrto in jezno vedenje, ki ga spremlja izguba nadzora nad seboj, je predvsem dobra poučenost o bolezni in načinih zdravljenja in ukrepanja ob spremembah razpoloženja.

Pomembno je, da se bolniki in njihovi bližnji naučijo prepoznati znake bolezni in poročajo o tem zdravniku, ki bo odločil kdaj je potrebno v terapijo dodajati antidepresivna zdravila in kdaj jih ukinjati. Nič manj pomembno ni učenje sprostitvenih tehnik, osebno spremljanje bolezni s pisanjem dnevnika z opisom razpoloženja, spanja in hranjenja ter urnik dnevnih aktivnosti.

Redni ambulantni kontrolni pregledi pri izbranem terapevtu so nujni, saj enako kot vse ostali preventivni ukrepi prispevajo k zmanjšanju ponovitev bolezenske simptomatike.

Terapija

Zdravljenje bipolarne efektivne motnje (BAM) je sestavljeno iz dveh obdobij. Prvo je obdobje akutnega zdravljenja, ki pogosto zahteva hospitalizacijo, drugo obdobje pa je preventivno-vzdrževalno zdravljenje. Slednje vključuje ustrezne spremembe življenjskega sloga in zdravega načina življenja ter redno jemanje zdravil ob natančni poučenosti o učinku zdravil in poteku zdravljenja.

Uporaba zdravil

V prvi vrsti je BAM potrebno zdraviti s stabilizatorji razpoloženja in to ves čas bolezni. Med ta zdravila sodijo litij, valproart, lamotrigin, karbamazepin. Ob poslabšanju simptomov, bodisi v depresivno ali v manično smer, je potrebno k temu dodajati še antipsihotična zdravila. Ob izrazitejših depresivnih simptomih bolezni je nujno dodajanje antidepresivov v časovno omejenem obdobju. Uporabljamo predvsem antidepresive kot so sertralin, cipramil ali paroksetin. Pomirjevala, kot so diazepam, alprazoloam, lorazepam, so pogosto predpisovali v preteklosti, danes pa menimo, da se jim je potrebno izogibati, saj bolniki z BAM največkrat potrebujejo terapijo vse življenje. Pri dolgotrajnem prepisovanju pomirjeval bi se lahko razvila odvisnost, ki bi predstavlja še dodatno težavo in zapletla osnovno duševno motnjo.

Druge terapije

V Sloveniji je elektokonvulzivna terapija (EKT), kljub temu, da je pri zdravljenju BAM najučinkovitejša, prepovedana. Deprivacija spanja, ki je uspešna pri sezonskih nihanjih razpoloženja pa se praviloma ne uporablja. Ob zdravilih je uspešno tudi individualno ali skupinsko psihoterapevtsko zdravljenje predvsem v smislu razbremenitve, vzpostavitve socialnih interakcij, učenja reševanja težav, samokontrole in samospoštovanja ter komunikacije.

Nazaj na osnovni opis