Bolj podrobno o depresiji

Vsakdo se kdaj počuti žalostnega ali utrujenega. Razlogi so različni. Vsakodnevni stres in napori, težave v družini in službi vse to poskrbi, da nismo takšne volje kot po navadi. Vendar ta žalost po nekaj urah ali dnevih praviloma izgine. Včasih pa žalost in otožnost ne izgineta niti po več tednov. V tem primeru gre lahko za bolezen, ki ji strokovno rečemo depresija.

Depresija je ena izmed najpogostejših bolezni na svetu. Raziskave kažejo, da za boleznijo boleha okoli 5% prebivalstva. Prvi znaki bolezni se običajno začnejo kazati v 2. in 3. desetletju življenja, vendar lahko nastopijo tudi prej ali v kasnejših življenjskih obdobjih. Bolj ogrožene so ženske, saj jih za depresijo trpi kar dvakrat toliko kot moških.

Natančnega razloga za nastanek bolezni znanstveniki še niso odkrili. Vendar obstaja mnogo dejavnikov, ki lahko prispevajo k razvoju bolezni. Znano je, da ima bolezen močno genetsko ozadje. Če ima bolezen kdo od krvnih sorodnikov obstaja večja možnost, da se bo bolezen razvila tudi pri drugih sorodnikih. K razvoju depresije pripomorejo tudi stresno življenje, samomor v družini ali drugi stresni dogodki, kronične bolezni, kot so rak, AIDS, Parkinsonova bolezen, zloraba alkohola ali drog, stanje po porodu idr.

Simptomi in tipi depresije

Simptomi bolezni so različni in ni rečeno, da ima vsak bolnik čisto vse simptome. Med simptome depresije spadajo dolgotrajna občutja žalosti, obupa, manjvrednosti, nemoči, težave s spanjem, koncentracijo, nadzorom telesne teže (hitra izguba ali pridobivanje), nemir, težave s spanjem (nespečnost, ali pretirana zaspanost), izguba spolne sle in samomorilne misli.

Obstajajo različni tipi depresivnih motenj:

• Depresija kot taka,
• Distimija (podobno kot depresija, vendar z lažjimi simptomi),
• Psihotična depresija (k depresiji so pridruženi tudi simptomi psihoze kot so halucinacije,
• Iluzije in izguba stika z realnostjo),
• Poporodna depresija (pojavi se lahko še 1 mesec po rojstvu otroka pri 10% žensk).

Diagnoza

Zaradi specifičnosti bolezni, naj končno postavi diagnozo in vodi zdravljenje psihiater. Poleg laboratorijskih testov, bo potrebna predvsem psihološka ocena bolnika, saj je za diagnozo depresije potrebno izpolnjevati določene diagnostične kriterije. Največkrat je po svetu v uporabi The Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (DSM). Gre za priročnik, ki ga je izdala American Psychiatric Association. Vsebuje spisek različnih kategorij duševnih bolezni in kriterije za njihovo diagnozo.

Preventiva

Izjemnega pomena je, da najprej prepoznamo svoje depresivno razpoloženje. O svojih občutjih je potrebno govoriti s svojimi bližnjimi. Priznati in dovoliti si je potrebno majhne slabosti in jih sprejeti z vsemi ostalimi lastnostmi. Vsakodnevne obremenitve je potrebno zmanjšati, zato si izdelamo urnik prednostnih nalog in ciljev, ob tem pa izbirati lažje dosegljive cilje, predvsem na začetku reševanja iz depresivnega razpoloženja.

Izdelamo si tudi urnik, ki vključuje čas za razvedrilo, konjičke, sprehode, počitek in športne aktivnosti. Ravno šport je najboljše zdravilo proti depresiji. Pol ure športne aktivnosti na dan ima enak učinek kot ga ima ena tableta antidepresiva. Ker pa je motivacija depresivnega človeka šibka, je dobro, da se tak človek vključi v organizirano športno skupino. Ustrezno pomoč pri motivaciji lahko nudijo tudi bližnji, če prepoznajo depresivno razpoloženje neke osebe. Skrb je potrebno v tej fazi preusmeriti nase. Potrebno je ponovno vzpostaviti stike s prijatelji in jih redno obiskovati. Sam pogovor o težavah s prijateljem, ki mu zaupamo, ima velik terapevtski učinek. Odkrit pogovor je velik problem pri moških, ki niso vajeni razlagati svojih problemov.

Če vsega tega sami več ne zmoremo, ker je depresija že pregloboka, si dovolimo poiskati strokovno pomoč in sprejeti zdravljenje z zdravili, če vaš osebni zdravnik ali psihiater presodi, da je to potrebno.

Terapija

Depresijo danes zelo uspešno zdravimo. Uporabljamo psihoterapevtske tehnike in antidepresivna zdravila. Pri blažjih oblikah zadostuje že psihoterapija, pri zmernih do hujših oblikah pa uporabimo kombinacijo obojega. Različne psihoterapevtske tehnike omogočajo prepoznavati lastno razpoloženje in način lastnega odzivanja na spremembo razpoloženja. Depresivni osebi omogočajo prevzeti odgovornost za lastno življenje in lastne odločitve, ne da bi ta iskala razloge za svoje stanje izven sebe. Pomagajo ji razviti boljšo in učinkovitejšo komunikacijo, spremeniti ustaljene vzorce vedenja in obvladati stresne situacije.

Pri zmernih, težjih ali globokih depresivnih motnjah je potrebno zdravljenje z antidepresivnimi zdravili, ki prispeva k zmanjšanju in odpravljanju znakov depresivne motnje. Na voljo so številna antidepresivna zdravila, ki povečajo vsebnost posameznih živčnih prenašalcev med živčnimi celicami ali pa zavirajo razgradnjo teh snovi in tako ponovno vzpostavijo biološko ravnovesje v možganih.

Uporabljamo predvsem zdravila iz treh skupin:

• Selektivne inhibitorje ponovnega prevzema serotonina (SSRI). Ta zdravila preprečujejo, da bi se serotonin, ki ga pogosto primanjkuje pri depresiji, ponovno vrnil v živčno celico in na ta način prenehal delovati,
• Triciklični antidepresivi, ki so starejša zdravila in dvigajo koncentracijo več različnim živčnim prenašalcem v možganih,
• Inhibitorji monoaminooksidaze (MAOI), ki je encim, ki razgrajuje živčne prenašalce, ki so pomembni za depresijo. Od nedavnega uporabljamo tudi antidepresive, ki ob serotoninu dvigajo še noradrenalin in dopamin v možganih.

Antidepresivi začnejo praviloma učinkovati šele po 14 dnevih rednega jemanja. Običajno jih jemljemo 6 mesecev. V tem času je potrebno tesno sodelovanje med psihiatrom in bolnikom. Če pride do ponovitve depresije po ukinitvi delujočega zdravila, je običajno potrebno jemanje antidepresivov skozi vse življenje. Včasih dodamo antidepresivom še stabilizatorje razpoloženja. Ti so iz skupine antiepileptikov, najpogosteje gre za karbamazepin.

Elektrokonvulzivna terapija je včasih sredstvo zadnjega izbora pri hudih in na zdravila neodzivnih depresijah. Ta terapija se izvaja danes pod narkozo. Elektrokonvulzivna terapija pa ni povsod mogoča. Vzroki so za to različni, eden med njimi je tudi trditev, da pride pri njej do poškodbe možganov. Alternativa, ki postaja popularnejša v zadnjem času je stimulacija možganske skorje z magnetnimi polji ali TMS ( transcranial magnetic stimulation). Večjih raziskav s to metodo zaenkrat še niso opravili in je zato metoda še vedno eksperimentalna.

Nazaj na osnovni opis