Bolj podrobno o periferni arterijski bolezni

Bolezen je zelo pogosta. Narašča skupaj s pogostnostjo ateroskleroze. Po 55 letu starosti ima začetno periferno arterijsko bolezen do 20% prebivalcev v razvitih zahodnih državah. Pri tem se pojavljajo spremembe na žili, ni pa še znakov bolezni. Moški so bolj prizadeti v 5. in 6. desetletju življenja, kasneje se pogostnost po spolih izenači. Prihaja tudi do razlik med posameznimi narodi (narodi, ki se prehranjujejo pretežno z morsko hrano imajo nižji delež bolnikov) ter med posameznimi rasami, saj je črna rasa veliko bolj ogrožena kot bela.

Vzroki nastanka bolezni

Najpogostejši vzrok za nastanek periferne arterijske bolezni je ateroskleroza. Nalaganje maščob v žilo povzroči, da se zmanjša premer žile. S tem naraste upor, kar pomeni, da do spodnjih delov nog pride vedno manj s kisikom bogate krvi. Pojavi se ishemija (gr.= brez krvi). Pomanjkanje kisika povzroči poškodbe na ostalih tkivih kot so mišice in živci. Skrajna posledica je gangrena (ali gnitja), zaradi katere je potrebno nogo tudi odrezati.

Dejavniki tveganja za nastanek bolezni so številni in večinoma povezani z aterosklerozo. Največjo nevarnost za razvoj periferne arterijske bolezni predstavlja sladkorna bolezen (diabetes), ki poveča možnost za nastanek bolezni tudi 5 krat glede na ostalo populacijo. Med ostale dejavnike tveganja spadajo še kajenje, povečana telesna teža (indeks telesne mase preko 30), povišan krvni tlak (več kot 140/90 mm živega srebra), povišan holesterol, pa tudi leta in spol. Bolezen ima tudi genetsko ozadje. Znano je, da se pri sorodnikih bolnikov bolezen pojavlja prej in pogosteje kot pri ostali populaciji.

Simptomi

Znaki bolezni se začnejo pojavljati, ko se svetlina žile zoži za več kot polovico. Ko se arterija kritično zoži pride do značilnih krčevitih bolečin v nogi ali intermitentne klavdikacije. Natančno mesto bolečine je odvisno od mesta zamašene arterije, najpogosteje pa se bolečine pojavijo v mečih. Večinoma se bolečine pojavijo med povečano telesno aktivnostjo. Pri starejših ljudeh je to lahko že hoja na daljše razdalje. Bolečina izgine po nekaj minutah počitka in bolnik lahko nadaljuje s hojo. Ostali znaki bolezni so šibkost nog, občutek mrazu, spremembe v barvi in poraščenosti kože, spremembe na nohtih in pojav ran, ki se slabo celijo.

Diagnoza

Dobra diagnostična obravnava se začne z natančno obravnavo zgodovine pacientovih težav in z dobrim zdravniškim pregledom. Zdravnik bo najverjetneje hitro prepoznal pacientove »krče« kot intermitentne klavdikacije, vendar bo vseeno opravil preiskave za potrditev diagnoze. Najpomembnejša preiskava je t.i. gleženjski indeks, s katerim merimo razmerje med krvnim tlakov v spodnjih (noga) in zgornjih (rokah) udih. Manjši kot je ta indeks, slabša je prekrvavljenost nog. Ostale preiskave za dokazovanje bolezni so še ultrazvočni pregled žil in angiografija (slikovni pregled žil s pomočjo kontrastnega barvila).

Preventiva

S preventivo želimo predvsem upočasniti napredovanje oz. nastajanje arterosklerotičnih sprememb na stenah arterij. Te spremembe se kažejo kot kopičenje maščob, vnetnih celic in kalcija v žilnih stenah, kar privede do zoženja žil. Na mnoge dejavnike tveganja nimamo vpliva. Sem prištevamo v glavnem spol, starost in genetske dejavnike.

Vsak posameznik pa lahko kljub temu veliko naredi zase. Sem sodi opustitev kajenja, vzdrževanje normalne telesne teže, skrb za redno fizično aktivnost, zdravo prehrano z malo maščobami ter ureditev krvnega pritiska, sladkorne bolezni in holesterola v krvi (najprej z dieto in če ta ni uspešna, z zdravili).

Terapija

Ima dva glavna cilja:

Preprečiti napredovanje bolezni in s tem ne samo zmanjšati težave na spodnjih okončinah, ampak predvsem zmanjšati nevarnost nastanka srčnega infarkta in možganske kapi. Vsekakor je sprememba nezdravega življenjskega stila pomemben faktor ne samo preventive, ampak tudi terapije. Dodatno se uporabljajo še zdravila za zniževanje holesterola v krvi (statini) in za znižanje povišanega krvnega pritiska (diuretiki, ACE inhibitorji, beta blokatorji, itd.). Potreben je nadzor sladkorne bolezni, če je ta prisotna. Uporablja se tudi Aspirin v odmerku, ki zavira združevanje krvnih ploščic, s čimer preprečujemo nastajanje krvnih strdkov na mestih, kjer je žilna stena okvarjena in žila močno zožena.

Nadzor simptomov, kot so bolečine v spodnjih okončinah, predvsem v mečih. Če ugotovimo s pomočjo slikovnih preiskav kot so na primer ultrazvok ali rentgensko slikanje žil z uporabo kontrastnega sredstva, da je žila zožena, imamo več možnosti zdravljenja:

Možnosti zdravljenja

Nefarmakološki način zdravljenja se osredotoča na intervalno mišično vadbo. Ta način pride v poštev pri ljudeh, ki imajo občasne bolečine v mečih in lahko poveča razdaljo, ki jo bolnik prehodi brez bolečine tudi za 150%. Vadba je sestavljena iz intervalov hoje z individualno prilagojeno hitrostjo, ki po 3–5 minutah izzovejo zmerno bolečino v mečih in intervalov počitka, med katerimi bolečina povsem popusti.
Kadar so zoženja ali zamašitve arterij dolge le do nekaj centimetrov, jih je mogoče med rentgensko preiskavo razširiti. V ta namen, je potrebno na mesto zoženja uvesti balonski kateter in ga na zoženem mestu razširiti. Če se to mesto ponovno zoži, je potrebno poseg ponoviti in na kritično mesto vstaviti žilno opornico. Po razširitvi nato opornica drži žilo odprto.
Če so zapore žil dolge, ali pa se je v njih že nabral kalcij in jih s katetrom ni mogoče odpreti, je mogoče opraviti operativni poseg. Med posegom s pomočjo vene, ki jo odvzamemo drugje na okončini, speljemo kri mimo zamašenega mesta in ponovno oskrbimo okončino z arterijsko krvjo. Če pretoka krvi ni mogoče več vzpostaviti in okončina odmira jo je potrebno v skrajni sili tudi žrtvovati.

Nazaj na osnovni opis